Funkcija jezika in njegova narava kot dvojezičnost

Funkcija jezika in njegova narava kot dvojezičnost Jezik je komunikacijsko orodje ali orodje za interakcijo, ki ga imajo samo ljudje. Če ga pogledamo iz jezikovnih teorij o preučevanju jezika, bomo dobili formule, ki ustvarjajo značilnosti, ki so bistvo jezika. Značilnosti, ki so med drugim bistvo jezika, so, da je jezik simbolni sistem v obliki zvoka, poljubnega, produktivnega, dinamičnega, raznolikega in človeškega.

Funkcija jezika in njegova narava kot dvojezičnost

Jezik je sredstvo za komunikacijo ali interakcijo, ki ga imamo ljudje v družbenem življenju. Jezik kot sistem ni le sistematičen, ampak tudi sistemski. To pomeni, da ima jezik določen vzorec, ki ni razporejen naključno.

Jezikovni sistem je v obliki simbolov v obliki zvoka. To pomeni, da so simboli v obliki zvokov, ki jih običajno imenujemo govorni zvoki ali jezikovni zvoki. Vsak jezikovni simbol predstavlja nekaj, kar imenujemo pomen ali pojem.

Zvočni simbol jezika je poljuben, kar pomeni, da razmerje med simbolom in tem, kar simbolizira, ni obvezno. ni mogoče razložiti, zakaj ima simbol določen pomen (Chaer in Agustina, 2004:12). Poleg zvočnih simbolov jezika, ki so poljubni, obstajajo tudi običajni (preprosti), kar pomeni, da bo vsak govorec jezika spoštoval razmerje med simbolom in tem, kar simbolizira.

Jezik je produktiven, to pomeni z neomejenim številom elementov, vendar je mogoče narediti skoraj neomejene govorne enote (Chaer in Agustina, 2004: 13). Jezik je dinamičen, kar pomeni, da jezika ni mogoče ločiti od različnih možnih sprememb, ki se lahko zgodijo kadar koli. Spremembe, ki jih jezik pogosto doživlja, so fonološka, ​​morfološka, ​​skladenjska, pomenska in leksikonska raven.

Jezik ima različne pomene, čeprav ima jezik skupna določena pravila, strukture ali vzorce, ampak ker jezik uporabljajo heterogeni govorci, ki Seveda imajo različna družbena ozadja in navade, zato jezik postane raznolik tako na fonološki, morfološki, skladenjski, semantični kot jezikovni ravni. leksikon.

Za jezik lahko rečemo, da je človeški, samo ljudje ga imamo. Živali in druga živa bitja nimajo kazalcev za uporabo narave jezika. Po jezikoslovju je jezik ustno komunikacijsko orodje, ki se uporablja za interakcijo z okoliškim okoljem.

Jezikovna funkcija

Preprosto povedano, jezik je orodje za interakcijo ali komuniciranje v smislu orodja za posredovanje misli, idej, konceptov ali občutkov. Na splošno velja, da je funkcija jezika za posredovanje misli preozka.

Tu jezik služi kot orodje za pogovor o predmetih ali dogodkih okoli govorcev ali v kulturi na splošno. Ta referenčna funkcija jezika je porodila tradicionalno razumevanje, da je jezik orodje izraziti misli, navesti, kako govorec razmišlja o svetu v okoli njega.

Če gledamo z vidika kodiranja, se jezik uporablja za pogovor o samem jeziku. Tukaj je funkcija jezika kovinski in metalingvistika., namreč jezik se uporablja za razlago pomena samega jezika.

Jezik kot človeška komunikacija

Jezik je komunikacijsko orodje, ki ga ljudje uporabljamo pri interakciji s svojim družbenim okoljem. Obstajata dve vrsti jezikovne komunikacije, in sicer enosmerna in dvosmerna, kot pošiljatelj in prejemnik informacij. Pri enosmerni komunikaciji je običajno obveščen, pri dvosmerni pa Pošiljatelj je lahko tudi prejemnik, prejemnik pa lahko daje podatke (pošiljatelj).

Jezik lahko vpliva na človekovo vedenje. Torej, če želi govorec vedeti, kakšen je odziv poslušalca na njegov govor, lahko vidi povratne informacije povratne informacije, ki so lahko v obliki določenih vedenj, ki jih poslušalci storijo, ko slišijo govorčev govor poslušalec. Jezik je kot sredstvo sporazumevanja sestavljen iz dveh vidikov, in sicer jezikovnega in nejezikovnega.

Ta dva vidika komunicirata med seboj in tvorita jezikovno komunikacijo. Ti jezikovni in nejezikovni vidiki delujejo kot komunikacijska orodja, skupaj s kontekstom situacije, da tvorijo ali gradijo določene situacije v komunikacijskem procesu.

Dvojezičnost

Jezikovni dogodki, ki se pojavijo zaradi jezikovnega stika s strani jezikovnega sloga govorca. Zaprte govorne skupnosti, ki jih druge govorne skupnosti ne dotaknejo zaradi geografsko oddaljenih dejavnikov ali namerno ne želijo komunicirati z drugimi govornimi skupnostmi.

Ta vrsta govorne skupnosti se imenuje enojezična govorna skupnost. Po drugi strani pa odprte govorne skupnosti, kar pomeni, da bodo tisti, ki imajo odnose z drugimi govornimi skupnostmi, zagotovo doživeli jezikovni stik iz drugih govornih skupnosti. Ta vrsta govorne skupnosti se imenuje večjezična govorna skupnost. Jezikovni stik večjezičnih govorcev je simptom dvojezičnosti.

Izraz dvojezičnost je razvoj izraza iz angleščine (dvojezičnost) v indonezijščini, ki je znan tudi kot dvojezičnost. Dobesedno izraz dvojezičnost, ki je povezan z uporabo dveh jezikov ali jezikovnih kod. Družbenojezično je dvojezičnost uporaba dveh jezikov s strani govorcev v interakciji z drugimi ljudmi (Mackey in Fishman v Chaer in Agustina, 2004: 84).

Govornika lahko imenujemo dvojezično ali po indonezijsko tudi dvojezično, če zna uporabljati dva jezika. Če želite uporabljati dva jezika, morate obvladati dva jezika. Prvi jezik je njegov materni jezik, ki je običajno okrajšan kot B1, drugi jezik pa je njegov drugi jezik, ki je običajno okrajšan kot B2.

Bloomfield v svoji slavni knjigi Jezik (1933: 56) pravi, da je dvojezičnost sposobnost govorca, da enako dobro uporablja dva jezika. Po Bloomfielu torej lahko rečemo, da je oseba dvojezična, če zna dobro uporabljati B1 in B2.

Vendar se koncept Bloomfielda pogosto sprašuje, kajti kako izmeriti zvočnika, lahko dobro uporablja svoj B1 in B2? in ali obstajajo govorci, ki znajo dobro uporabljati B1 in B2, če je, potem se ti govorci lahko naučijo uporabljati dva stara jezika.

To je naša tokratna razprava o tem Funkcija jezika in njegova narava kot dvojezičnost, upam, da je zgornji članek lahko koristen za vse nas. Hvala vam